Čisto zares ...

... seveda ni prvo aprilska šala. Tjaša ima pač to srečo. No bolje rečeno, Dejko ima to srečo. Danes bo vesel.

Saško sem spoznala dobro leto nazaj, ko sem začela delati v podjetju Lendero&Co, in kot se spodobi bom blog seveda napisala, kar v službi.

Ja res je ... Lenderovci smo tako zaposleni, da si le stežka ukrademo trenutek za počitek, kaj šele za pisanje. O seveda, to vsekakor ni prvo aprilska šala. Pisati o Saški ni lahko. Meni še posebno, saj bi za njo rada izbrala prav posebne besede.

Le kje naj začnem? Zgodb je veliko, verjemem pa da vas zanimajo prav vse.

Lanskega februarja sva se prvič slišali po telefonu. Ubistvu se niti ne spomnim katera je bila bolj plaha in tiha ... Saška ali jaz.

Jaz seveda, najvrjetneje zaradi vznemirjenosti.

Saška. Saška Lendero. Le kdo ima možnost kar tako govoriti s Saško.

Ko so mi prvič naročili naj jo pokličem, seveda nisem vedela koga naj najprej pokličem, kar Saško samo ali mojo mami, ki je nad njo naravnost navdušena.

In potem se je začelo ... s Sašo sva redno začeli klepetati ... o službenih stvareh seveda in ker sva obe dve nepoboljšljivi klepetulji so nama pogovore kaj kmalu ukinili. In so se začeli dolgi e-maili in sms sporočila ... Dve klepetulji na kupu ... le kaj so si predstavljali.

Vsake toliko časa pa so seveda na sporedu tudi moji kratki obiski.

Danes sem po dolgem času spet odbrzela na Brezovico.

Zvonim ... prvič, drugič, tretjič, nobenega odgovora ... tudi na telefon se z Mihom, kot zanalašč ne oglasita.

Zagotovo so me nahecali, mi je že odzvanjalo v glavi, ko je Miha le dvignil telefon.

Seveda sem ju zmotila ravno pri kosilu.

Časa pa je kot ponavadi premalo in minutke v njuni družbi kar letijo ... Na hitro smo poklepetali se pocrkljali z Merci čokoladicami in odbrzeli vsak svojo pot.

Mene je čakalo še kar nekaj opravkov v pisarni, Miha je v največji gužvi letel po nov monitor, Saška pa je začela s pripravami na svoj večerni nastop.

Pa naj še kdo reče, da Lenderovci nismo zaposleni.