SPET NA ŠTADIONU - PO DESETIH LETIH!

Dragi naši

Ja, v tem tednu sem se začel rekreirati. Ni kaj, poletje se bliža, neke čudne obloge so se pa čez zimo kar opazno nagrmadile po celi moji karoseriji. Pa opazujem Saško, kako ona redno skrbi za svoje telo. Mislim, da ji je njeno telo prav hvaležno, da je lahko njeno. V bistvu sem prav od nje dobil motivacijo za športanje. Ko sem naju opazoval na eni fotki, sem opazil, da sem skoraj petkrat širši od nje in je videti, kakor da se je slikala s hladilnikom.

Ampak sama zamisel o športanju ni dovolj. Treba je najti še koga, ki bi se bil pripravljen znojiti z tabo. Hitro sem se spomnil- Anja, članica našega fan cluba in moja dobra prijateljica. Junija se poroči in jaz bom njena priča. Uau, komaj čakam. No, tudi ona ne spada ravno v kategorijo 35 kg s posteljo vred, tako da sem jo hitro prepričal, da greva skupaj v boj proti kilogramom.

In še za nekaj je treba poskrbeti, preden začneš ne boj, ampak mesarsko klanje proti kilogramom- prehrana! Rabiš dieto! In ko rabiš dieto, je Saška pravi naslov. Bojda je najboljša dieta, da se normalno prehranjuješ nekje do 14.ure, potem pa daš kruh, testenine, krompir, hamburgerje, pice in podobno stran in ješ ostale stvari nekje do 18.ure, potem pa zaključiš s prehranjevanjem za tisti dan. Tako pravi Saška. Če me ne bi bilo sram, bi zdaj napisal, koliko kg sem imel v ponedeljek in potem vsak ponedeljek znova. Ampak Saška pravi, da se mi full ne vidi, da jih imam toliko. Mogoče se res ne vidi, se pa občuti! Vsaj vsakič, ko oblečem kavbojke in obtožujem pralni stroj, da mi je skrčil tiste hlače, ki so mi bile še en teden nazaj skoraj prevelike :-)

Torej- volja je, dieta je, štadion pa tudi. Pa Saškina Levinja v ušesih tudi. Z Anjo sva začela s tekom- prvi dan 3 kroge (ne smejte se, ker to je namreč ogromno za nekoga, ki se je prej skoraj tudi iz sobe v kopalnico peljal z avtom), drugi dan 6 krogov, tretji že 8, no, včeraj zjutraj pa že skoraj vstati nisem mogel. Adijo, lajf- noge so me bolele, kakor da sploh niso moje. Torej sva petek razglasila za dan odmora.

Bi se nama še kdo pridružil? Prostora je dovolj, neke pretirane gužve zvečer na štadionu tudi ni. Aja, zakaj zvečer? Če bi tekel podnevi, bi drugim zbujal slabo vest, tako da iz uvidevnosti nočem. Sem pa v sebi čutil pravi ponos že, ko sem se štadionu samo približal, kaj šele, ko je moja noga dejansko stopila na progo. Uau, nepopisen občutek!

Lahko pa rečem, da sem izjemno vesel, da imam ob sebi ljudi, ki me podpirajo v mojem športnem udejstvovanju. Saški sem še pred kratkim dopovedoval, da je moj urnik tak, da si niti slučajno ne morem vzeti pol ure na dan za tek ali kaj podobnega. Je rekla, da nikakor ni tako. In res ni. Če nekaj zares hočeš, ti bo to tudi uspelo. Zase seveda upam, da mi bo tole uspevalo vsaj še naslednje tri ali štiri mesece. Seveda bom poročal o rezultatih!

Z Anjo planirava tudi obisk fitnesa, plavanje, planinarjenje... Zelo upam, da ne bo ostalo le pri planiranju. In zelo tudi upam, da se vam ne bom po teh mojih prizadevnih športnih udejstvovanjih čez kak mesec oglasil iz kakšnega zdravilišča ali centra za rehabilitacijo :-)

Skratka, tokrat sem se razpisal bolj o sebi in svojem "novem načinu življenja". Mogoče zato, ker mi dejansko ogromno pomeni, da sem končno uspel narediti nekaj zase. Naslednjič spet o kom ali o čem drugem... O Saški. Dogovorjeno?