ZALJUBLJENA V PAPIRNICE

Dragi naši

Kje naj pravzaprav začnem? Najbolje, da pri temi, ki vas najbolj zanima- Kako je bilo pri Saški... Sem uganil? Ja? Vedel sem.

Torej- pri Saški je bilo super. Imate dovolj? :-) Vem, da ne. Tokrat sva bila izjemno pridna. No, predvsem Saška je bila. Podpisala mi je tooooooliko plakatov, da mi jih zlepa ne bo zmanjkalo. Tako da- vsi tisti, ki še nimate podpisanega plakata, takoj v akcijo (dejan@sasalendero.com), pa ga dobite.

Saška ima novo muco, v katero sem se takoj zaljubil. Imena še nima, ker se je ravno dan pred mojim obiskom povabila k Saški na dopust. Je pa svetlo rjave barve z belimi progami in izredno prijazna. Azrica pa je še vedno taka, kot je bila. Srečna je že, če se je samo dotakneš. In ko vidi, da si njen, ti nakaže, da ji moraš slediti. Pelje te v Saškino kuhinjo, se ustavi pred pultom, postavi se na zadnje tačke, s sprednjimi pa nakaže smer, v kateri moraš iskati... Le kaj? Brikete, vendar ;-) In potem ji daš par briketkov in je cela srečna.

S Saško sva se, kot vedno, spravila na tla. In sva napadla. Približno 600 podpisov sem zahteval tokrat.

Med podpisovanjem je Azrica spet poskusila, če bo njena fora vžgala. Pa ni. Saška pravi, da ne sme toliko jesti. Azrica postane jezna in se sprehodi točno čez sredino plakata, končno pa namesti svojo zadnjo plat točno tja, kjer se Saška podpisuje. ... In je spet dobila svoje briketke.

To je bilo v četrtek. Čas pri njej mine prehitro, niti slučajno še nisva predebatirala vseh aktualnih tračev, zato se zdilava, da se v soboto spet vidiva. V Sevnici. Nastopala je namreč v enem izmed nakupovalnih centrov. Že dopoldne.

Zaspim. Logično- če je treba vstati pred 9.uro, zaspim. In potem se skoraj pobijem na cesti, da pridem pravočasno, medtem ko Saška zganja panoramo po Dolenjski in Posavju. Iz Ljubljane je do Sevnice namreč prišla čez Novo mesto in Krško. Za tiste, ki ne poznate teh koncev: to je podobno, kot če bi iz Kopra v Ljubljano potovali čez Vršič. OK, ni tako hudo, pa vendar. Pokvarjen GPS!?

Po nastopu se čisto slučajno sprehodimo mimo papirnice in ugotovim Saškino strast, za katero prej res nisem vedel. Nikoli prej tega ni omenila, nikoli nakazala, tokrat pa jo je kar samo odneslo v trgovino. Nabrala si je par blokov, nekaj pisal, tudi par flokijev za podpisovanje plakatov in kartic. Ampak- ko si je začela ogledovati vse te stvari, je to trajalo in trajalo in pomislil sem, da bomo kar v papirnici preživeli preostanek dneva. Še dobro, da je bila sobota in da se trgovine zaprejo malce prej. No, enih ne spravimo iz čokoladnih ateljejev, drugih iz parfumerij, tretjih pa pač iz papirnic.

Do Saškinega rojstnega dneva je sicer še nekaj časa, pa vseeno- zdaj vem, s čim jo bom letos obdaril. Z blokcem ;-)