DOPUSTA JE NEPREKLICNO KONEC

Vsaj zame. Konec, konec, konec,... To mi že od ponedeljka odzvanja v glavi. V nedeljo pozno zvečer sem prispel v domovino, v ponedeljek ob 6h zjutraj sem že bil na pošti. In do konca avgusta ne smem niti pomisliti več niti na en prosti dan.Moj brat Damjan, Ines in moja malenkost

7 dni ob obali. 7 brezskrbnih dni. 7 kratno bujenje brez budilke. Pred 11.uro dopoldne nikoli. Potem pa obiiiilen zajtrk, pa cele popoldneve poležavanja na plaži in redni večerni izleti. Enkrat smo bili celo na slovenski obali, to pa je bil tudi najdražji izlet :-) Poleg Portoroža in Pirana smo med dopustom obdelali tudi Poreč, Umag, Novigrad, Vrsar in pa Červar.

Kakorkoli že, mislim, da dokler bo slovenski pristop k razvijanju in ohranjanju turizma še naprej tako oderuški, se bomo Slovenci še vedno raje odločali za dopust na Hrvaškem. Za primer poglejmo parkirnino; le-ta v Piranu, pravzaprav na parkirišču Fornače, od koder je še dobrih 20 minut pešačenja od Tartinijevega trga, znaša 1 € na vsako začeto uro, na Hrvaškem pa je najvišja cena parkirnine 5 HRK/h, kar ustreza 0,69 EUR. Da cen piva sploh ne omenjam; če si na slovenski obali zaželiš piva, moraš dejansko najprej preveriti stanje v denarnici. Luksuz!



In ker sem se že ravno spotaknil ob parkirnine, naj napišem še besedo ali dve o parkiranju samem. To pa je nekaj, kar mi požre ohoho ogromno živcev. Ko gledam, kako ljudje parkirajo. Ko se sprašujem, kako je nekaterim uspelo priti do vozniškega izpita, pa niti parkirati ne znajo, kaj šele voziti. In potem zaradi takih nesposobnežev primanjkuje parkirnih mest.











Danes sta za mano že dva delovna dneva, jutri delam popoldne, v petek zjutraj, v soboto pa.... POROKA!!! Ja, moja prijateljica Anja se poroči. Sem verjetno že povedal, kajne? Nič zato, če povem še enkrat, kajne? Preprosto sem tako ponosen na to, da se moja prijateljica poroči in da si je ravno mene izbrala za svojo pričo, da to neprestano ponavljam. Komaj čakam, da vam sporočim, kako smo se imeli in da vam pokažem fotko ali dve.

O samem dopustu se namenoma ne razpisujem, ker me potem zagrabi neka otožnost, v meni pa se vklopi neka magnetna sila, ki me začne vleči nazaj na obalo, to pa mi otežuje vzdrževanje koncentracije, ki jo potrebujem za svoje delo.

No, danes ponoči pa je odšel dopustovat moj prijatelj, vam že dobro poznani Smeško. Joj joj, šele en dan je daleč, daleč od mene, pa se mi zdi, da je že tako dolgo... Kako ga pogrešam... Že prvi dan, kaj bo šele čez par dni. Ampak verjamem, da bo hitro minilo. Saj bo, a ne? Bil sem povabljen zraven in sem za sekundo res pomislil, da bi sprejel. Ampak reakcije upravnice naše pošte ob moji morebitni izjavi, da bi bil še en teden prost, si raje nisem niti poskušal zamisliti. Zato je ideja, da bi šel zraven na morje, takoj utonila v pozabo. Kao.

Včeraj je odšla na morje tudi naša Saška... Počasi kar vsi odhajajo. V bistvu sem letos prvič odšel na morje že pred glavno sezono, pa se mi zdi, da tega več ne bom ponovil. A ni lažje celo poletje delati z mislijo, da greš slej ko prej na morje, kot pa, da greš najprej na dopust in si potem celo poletje delovno razpoložen?