SL FAN CLUB NA OBISKU 1.

Dragi naši

Čeprav je poletje, Fan Club Saške Lendero nikakor ne miruje. Premišljevali smo, česa bi se še lahko spomnili, da bi malce popestrili dogajanje na straneh, ki so nekako smiselno in logično povezane s Sašo Lendero. In smo si omislili rubriko SL FAN CLUB NA OBISKU. Ja, dragi naši, prav od vas smo dobili že številna povabila- bodisi na kosilo ali večerjo, tudi na razna praznovanja, pa tudi zgolj na obiske. Logično, da vseh povabil ne moremo sprejeti, smo se pa odločili, da odslej kakšno pa le bomo.

In odzvali smo se povabilu dveh zelo zelo aktivnih članov našega Fan Cluba, sicer tudi meni zelo dragih ljudi- Ane in Uroša iz Vojnika. Tako dolgo smo že redno kontaktirali in sodelovali, da smo morali končno določiti datum našega srečanja. Nekje je treba pričeti turnejo naših obiskov in dejansko nas je naša prva pot na obisk vodila v Vojnik.

Njuna hiška stoji na majhnem hribčku, nekje ob poti na Dobrotin. Lično urejena okolica me je opozorila na to, da bo tudi notranjost nekaj posebnega. In nisem se zmotil. Človek v takih stanovanjih dobi občutek, kakor da je za vsak predmet točno določena lokacija, kjer naj bi se nahajal. Povdarjam: TOČNO določena. Ko bom velik, želim imeti zelo podobno stanovanje. No, mogoče pa se kar preselim k njima. Se še nisem odločil. Imel sem tudi to čast, da sem videl njuno spalnico. Tudi ta je narejena po mojem okusu. Prevladuje ena barva in to je bela. Ni lepšega, kot imeti spalnice v belem.

V glavnem, skupaj smo preživeli prečudovito in nepozabno popoldne. Ana je odlična kuharica, ali, bolje rečeno, slaščičarka. Tisti kolački mi bodo za vedno ostali v spominu, res! Pa način postrežbe kave... Uau! Fantastično! In čisto ob koncu še Uroševi topli sendviči. Od takrat sem obseden z njimi. No, ne prav z njegovimi, si jih pa redno pripravljam sam. Mnjami!

In seveda smo ves čas glasno čebljali. Večinoma o Saši, o kom pa drugem. Obdelali smo njeno glasbeno zgodovino, sedanjost in tudi v prihodnost smo malo pogledali. Pravi vedeževalci ;) In ni manjkalo Sašine glasbe. Normalno.

Darila. Seveda nisem pozabil. Ko grem nekam na obisk prvič, gostiteljem podarim nekaj, kar je tipično hrastniškega. Ne bom izdal, kaj točno to je. Ana in Uroš pa sta tudi mene zelo prijetno presenetila- namreč podarila sta mi srebrno ruto (modni dodatek k obleki in srajci- prva liga, boste videli!!!), ki jo je Ana izdelala sama. In seveda onadva ne bi bila prava Ana in Uroš, če ne bi pripravila darila tudi za Saško. Kaj pa je bilo zavito v rožnatem papirju, pa naj ostane skrivnost...

Draga Ana in Uroš, veliko mi pomeni naše prijateljstvo, hvala vama za vso podporo in, seveda, za izkazano gostoljubje.