VARNOSTNA SLUŽBA NAJU JE LOČILA

Velikokrat se mi zgodi, da napišem blog. Pa ta ni objavljen. Ker si hvalabogu vzamem dovolj časa, da ga v razmaku nekaj ur večkrat preberem. In ne objavljam bedarij, ki nimajo koga kaj brigati. No, verjetno bi se našel kakšen psihopat, ki bi z veseljem prebiral moje frustracije. Vendar veste, kaj vam povem- pisanje bloga je dejansko sproščanje ali izživljanje naših lastnih frustracij. Neke vrste brezplačen psihiater.

S pisanjem se sproščamo. S pisanjem privre na dan marsikatera jeza, veselje ali čustvo, ki ga sicer nikoli ne bi izrazili. Tako sem jaz s pisanjem tega bloga o sebi ugotovil že marsikaj. Žal nikomur, razen meni, nikoli ne bo znana celotna zgodba. Kaj se je zgodilo z besedami med »Toooliko lepega« in ”Varnostna služba naju je ločila,” vem samo jaz. In vesel sem, da premorem toliko razsodnosti, da mi je jasno, da so se stvari začele odvijati prehitro za moj okus. Vse, kar bi imel povedati danes, je samo: »USTAVITE VLAK, JAZ IZSTOPAM«.

Vsebina tokratnega bloga je bila večkrat spremenjena in končna podoba ima s prvotno samo dve stvari skupni; naslov in zaključek:

Kljub vsemu pa mi je bilo v neizmerno veselje in srečo, da je bil ves čas ob meni moj najboljši prijatelj. Presenetil pa me je tudi s pravim francoskim parfumom. Smeško, ali se sploh zavedaš, koliko mi pomeniš?