SANJA IN SANJE

Je že kdaj kdo razmišljal o alternativni medicini? Kaj pravzaprav pomeni? In s kolikšnim odstotkom ozdravitev se lahko pohvali? Ne vem, ampak glede na to, da splošna medicina ne odkrije razloga mojih groznih glavobolov, se čedalje bolj usmerjam k alternativni.

Ja, močni in pravzaprav grozljivi glavoboli me spremljajo že kakšni dve leti. Približno enkrat do dvakrat mesečno je v moji sobi tema. In popolna tišina. Ob meni pa Aspirin Migran. Edina zdravila, ki še pomagajo. Vendar pa spet hitro popustijo, če vstanem ali da name posije svetloba ali kaj podobnega. Traja ves dan. Ne morem vam opisati, kako hude bolečine so to.

In moja prijateljica Sanja me prepriča, da moram na vsak način k zdravniku. OK, pa sem šel. Čeprav se mi zdi, da takoj ob vstopu v čakalnico postanem še 100% bolj bolan, kot sem bil pred tem. Čakanje, čakanje, čakanje. Joj, koliko Saškinih plakatov bi lahko zapakiral v tem času. Na koliko mejlov bi lahko odgovoril... Pa dobro, saj tudi takrat, ko imam glavobole, ne delam preprosto ničesar. Torej tvegam in čakam.

Seveda sam zdravnik ne ugotovi ničesar. Grem na specialistični pregled v Ljubljano (na katerega čakam 3 mesece) in se tudi od tam vrnem brez omembe vrednih ugotovitev. Torej bom glavobole trpel še naprej? Ne vem še. Cenim Sanjin trud in to, da ji ni vseeno zame. Slišala je za zdravilca iz Zagorja, ki je bojda zelo uspešen, njegove metode zdravljenja pa izjemno učinkovite. In tudi njegovo telefonsko številko mi je priskrbela. Zlata je, kajne? Poklical ga še nisem. Nekako še nisem odločen, da zares potrebujem alternativno medicino. Verjetno bo odločitev padla, ko me glavobol spet obišče. Upam, da ne prav kmalu...

OK, prvi del naslova tega bloga sem že obdelal, zdaj pa še drugi. Sanje. Kaj pravzaprav sanje so? Ta vikend sem si privoščil nekaj več spanca kot sicer in iz sobote na nedeljo spal kar 12 ur. In ta spanec je bil poln sanj.

Sanjal sem Smeška. Da sva v bližini pokopališča, da greva v trafiko (ki je, mimogrede, že 15 let ni več tam), se v sekundi zaljubi v prodajalko in se sploh več ne premakne od tam. In se sprašujem, kako imam lahko takega prijatelja, ki se zaljubi v dekle, ki ga sploh ne pozna??? Kako je lahko tako nepremišljen? Se sprehodim do pokopališča, sam. Smeško pride za mano in mi reče: "Dejko, to so vendarle sanje!" In se zbudim. Seveda. Sanje.

Zaspim nazaj in sanjam dalje. Tokrat o Saši. Zamislite si, da nekdo, ki res ne zna peti, poje na odru duet skupaj z mojstrico petja, Saško. Hudo, kajne? In zdaj si zamislite, da sem tisti nekdo prav jaz sam. Še huje, kajne? No, to sem sanjal. Ne rečem, da ne bi hotel peti z njo, ampak, dragi moji, pela sva pesem od Neishe!?!?!?! Halo!?!? Dobro, da te sanje niso dolgo trajale. Se zbudim.

In spet zaspim. Tokrat sem spet v gimnaziji in "špricam" angleščino. Kot ponavadi. Angleščine res nisem maral. Načeloma sem se tudi z vsemi profesorji dobro razumel, z anglistko se pa nisva in nisva mogla zaštekati. Pa je bila prav super gospa, ampak preprosto je nisem maral že zato, ker je predavala angleščino. Skratka, v sanjah sem spet šprical in se zavedal, da sem tik pred izključitvijo, ker so se neopravičene ure tako zelo nakopičile. In potem se tresem in tresem, s čim naj prepričam mamo, da je bilo to "špricanje" spet življenjskega pomena in da res nujno rabim opravičilo. In se zbudim. In še nadaljnjih nekaj minut premišljujem o tem, kaj naj dejansko rečem mami. Rabim opravičilo!!! Rabim, rabim, rabim!!!

In potem preblisk- HALOOO!?!?!? Saj že skoraj 7 let nisem več srednješolec! Huh..... Kakšno olajšanje :)