KJE JE STARI DEJAN? ... KJE PA JE?

Pravijo, da je včasih dobro biti malo na tleh, da znaš potem bolj ceniti trenutke, ko si na poti navzgor, ali ko misliš, da višje že ne moreš biti več.

Ves čas ponavljam, kako zelo zaposlen sem bil skozi vse poletje in kako zelo sem še vedno brez prostega časa. Možno, da je končno prišla za mano vsa utrujenost, saj so se začele kazati posledice.

Za mano je res izjemno naporen dan. Še nekaj časa nazaj so me ljudje, ki vsak dan obiskujejo pošto, poznali kot zelo prijaznega in ustrežljivega poštnega delavca, ki pa danes to ni več. Kot da bi bil na mojem šalterju zaposlen nekdo drug. Vse obremenitve, delovne obveznosti, skrbi ti enostavno začnejo tako zelo najedati, da se ti postavijo kocine pokonci že samo ob zvoku vhodnih vrat pošte.

Ko stranka stoji pred šalterjem in mi naroča, kaj vse bi imela, samo buljim nekam v njo (beri: skozi njo) in je sploh ne registriram. Postane mi slabo, ko zagledam v rokah stranke minimalno dve obvestili o prispelih pošiljkah. Ko stranko že postrežem (in tudi že zaračunam), pa si le-ta izmisli, da bi imela še dve znamki, se mi naježi koža... Halo, pa kaj še? Še dve glasbeni želji?

In sploh ne morete verjeti, koliko ljudi prihaja na okence z namenom poslati priporočeno pošiljko, za kar je splošno znano, da je potrebno izpolniti določen obrazec, pri tem pa - zamislite si - pozabijo doma očala. In potem mora Dejan, namesto da bi v tistem času naredil obračun pismonoše, njej izpolnjevati obrazec, nima pa srca, da bi stranki izpolnjevanje tudi zaračunal.

Včasih buljim v ekran, čakam, da se program Poštna stavnica končno odpre, in se prav zalotim, kako grd pogled imam. Sledijo izjemno težka prepričevanja samega sebe, da se naj vsaj malo nasmehnem stranki. Vsaj malo! In ravno TO je zame v zadnjih dneh najtežji del delovnega časa. Nasmehniti se.

Zakaj je tako? Kje je stari Dejan? So ga res pokvarile in zagrenile vse obveznosti in obremenitve, ali so za njegovo slabo voljo krivi tudi nekateri sodelavci, ki so precej drugačni od njega? Dejan namreč ne prenese v svoji bližini neodgovornih ljudi. Sodelavcev si človek ne izbira sam, zato bo moral tudi Dejan potrpeti in se navaditi na to, da je nekatere stvari pač utopično pričakovati.

In kot da ni že zadosti vsega hudega, sledi še zaključek blagajne ob koncu delovnega časa, česar me je strah vseh 8 ur pred tem. Skozi poletje je bilo zaključno stanje vedno takšno, kot sem si ga želel, danes pa sem že drugi dan zaporedoma doživel minus. WTF?

Rad bi postal stari Dejan. Rad bi bil spet nasmejan, rad bi bil najprijaznejši do strank. Rad bi, da bi se stranke razveselile že ob vstopu na pošto, ko bi videle, da je Dejan v službi. Vendar vas sprašujem: "Kako???"

Počasi odhajam spat. Upam, da bo jutrišnji dan lepši od današnjega. No, vsaj za nekoga prav gotovo bo. Jutri namreč praznuje rojstni dan naša Manči, izvajalka Lendero & Co. in odlična prijateljica naše Saške in njenega Fan Cluba.




Draga Manči, želimo ti vse naj, obilo lepih trenutkov in veliko nasmeškov!