NAŠA BAKA JE ŠE VEDNO ISTA

Zamislite si- po 7 letih sem bil spet tam, kjer sem bil prej vsako poletje- vsako leto po dva meseca. Kjer je živela moja draga omi, preden se je priselila v Slovenijo. Veste, kje je Ludbreg? To je skrajno vzhodni del Varaždinske županije, približno sto kilometrov severovzhodno od Zagreba.

Dan spominov in nostalgije. Z bratom sva doživela čudovit sprejem pri sosedih moje omi. Najprej sva pozdravila Zoranove starše, njegovo babico, potem pa sta se nama pred očmi prikazala Zoran in Marina (brat in sestra, stara 20 in 22 let). Pred leti, ko smo bili pravzaprav še vsi otroci, smo igrali karte pod kozolcem, delali snežaka, se skrivali po hlevih in s fračo streljali sove.

Zok, Damjan, Jura, baka Ruža, Marina

Danes sta Zoran in Marina povsem drugačna. Pravita, da sva se tudi midva z Damjanom precej spremenila. Nismo šli po frače, niti ne po karte, pač pa po spomine. Koliko lepih stvari smo skupaj doživeli in koliko lumparij skupaj ušpičili. Koliko sivih las smo povzročili sosedom... Takrat smo bili za vsako neumnost seveda kaznovani- včasih cel dan nismo smeli več ven, spet drugič smo jo odnesli zgolj s klofuto. Pa smo skupaj jokali in tožili eden drugemu, kakšna krivica da se nam dogaja. Danes pa nam je naša skupna zgodovina jako hecna.

Naš uvodni pogovor je bil izredno dolg, saj je treba vedeti, da pri v Ludbregu internetne povezave ni. V bistvu jim človek sploh ne more dopovedati, kaj to internet sploh je. Mobitele sicer imajo, vendar nismo imeli pravih številk. Dejansko se 7 let nismo niti videli niti slišali.

Zoran - Zok je moral popoldne na nogometno tekmo, pa smo ga spremljali in navijali zanj. Sicer so izgubili, ampak kljub temu je bil Zok izredno srečen, saj je imel na tribuni svoje ljudi. Po tekmi sta naju Zok in Marina popeljala na panoramski ogled Varaždina, nato pa smo zavili v Rock Pub, tam pa nekajkrat nazdravili.

Ko smo prispeli nazaj v Ludbreg, nas je že čakala večerja, nato pa smo šli vsi skupaj še k naslednjim sosedom- Jurasom. Ja, tako jih imenujejo vsi - Jurasi. Ivo in Juro sta prav tako že odrasla fanta, ki pa sta pred leti vedno prisostvovala vsem lumparijam in bolj ali manj vsakdanjim dogodivščinam. Danes je Juro pek, Ivo pa mehanik. In njuna legendarna baka- teta Ruža. Legenda vseh legend!

Z bako Ružo

Ruža je natanko takšna, kot je bila pred leti. Isto zgovorna, enako gostoljubna, podobno glasna. Ko spregovori ona, ostali obmolknemo. Ne pridemo več do besede. Ampak je res prava legenda.

Ko je bil naš dedo že zelo bolan, mu je pridno kuhala in prinašala kosila. Tega ne bomo nikdar pozabili. Sinoči je hitela pripovedovati, kakšni so bili poslednji dnevi njegovega življenja... Hude muke je moral pretrpeti. Z Damjanom sva mu včeraj prižgala svečki, Marina in Zoran pa sta naju vodila do gorba.

Ko se je tudi obisk pri baki Ruži končal, je bilo treba nazaj proti Sloveniji. Slovo je bilo res težko. Skupaj smo preživeli eno popoldne in odločitev, da se kmalu spet vidimo, je bila takojšnja. Upam, da bomo to odločitev kmalu realizirali. Nekaj poljubov in objemov, tudi kakšna solzica je pritekla in z Damjanom sva se napotila proti domu. Skoraj vso pot sva molčala in verjetno oba premišljevala o istem- da bo treba kmalu spet na vzhod Varaždinske županije.