SPET NA ŠTADIONU - PO DESETIH LETIH!

Dragi naši

Ja, v tem tednu sem se začel rekreirati. Ni kaj, poletje se bliža, neke čudne obloge so se pa čez zimo kar opazno nagrmadile po celi moji karoseriji. Pa opazujem Saško, kako ona redno skrbi za svoje telo. Mislim, da ji je njeno telo prav hvaležno, da je lahko njeno. V bistvu sem prav od nje dobil motivacijo za športanje. Ko sem naju opazoval na eni fotki, sem opazil, da sem skoraj petkrat širši od nje in je videti, kakor da se je slikala s hladilnikom.

Ampak sama zamisel o športanju ni dovolj. Treba je najti še koga, ki bi se bil pripravljen znojiti z tabo. Hitro sem se spomnil- Anja, članica našega fan cluba in moja dobra prijateljica. Junija se poroči in jaz bom njena priča. Uau, komaj čakam. No, tudi ona ne spada ravno v kategorijo 35 kg s posteljo vred, tako da sem jo hitro prepričal, da greva skupaj v boj proti kilogramom.

In še za nekaj je treba poskrbeti, preden začneš ne boj, ampak mesarsko klanje proti kilogramom- prehrana! Rabiš dieto! In ko rabiš dieto, je Saška pravi naslov. Bojda je najboljša dieta, da se normalno prehranjuješ nekje do 14.ure, potem pa daš kruh, testenine, krompir, hamburgerje, pice in podobno stran in ješ ostale stvari nekje do 18.ure, potem pa zaključiš s prehranjevanjem za tisti dan. Tako pravi Saška. Če me ne bi bilo sram, bi zdaj napisal, koliko kg sem imel v ponedeljek in potem vsak ponedeljek znova. Ampak Saška pravi, da se mi full ne vidi, da jih imam toliko. Mogoče se res ne vidi, se pa občuti! Vsaj vsakič, ko oblečem kavbojke in obtožujem pralni stroj, da mi je skrčil tiste hlače, ki so mi bile še en teden nazaj skoraj prevelike :-)

Torej- volja je, dieta je, štadion pa tudi. Pa Saškina Levinja v ušesih tudi. Z Anjo sva začela s tekom- prvi dan 3 kroge (ne smejte se, ker to je namreč ogromno za nekoga, ki se je prej skoraj tudi iz sobe v kopalnico peljal z avtom), drugi dan 6 krogov, tretji že 8, no, včeraj zjutraj pa že skoraj vstati nisem mogel. Adijo, lajf- noge so me bolele, kakor da sploh niso moje. Torej sva petek razglasila za dan odmora.

Bi se nama še kdo pridružil? Prostora je dovolj, neke pretirane gužve zvečer na štadionu tudi ni. Aja, zakaj zvečer? Če bi tekel podnevi, bi drugim zbujal slabo vest, tako da iz uvidevnosti nočem. Sem pa v sebi čutil pravi ponos že, ko sem se štadionu samo približal, kaj šele, ko je moja noga dejansko stopila na progo. Uau, nepopisen občutek!

Lahko pa rečem, da sem izjemno vesel, da imam ob sebi ljudi, ki me podpirajo v mojem športnem udejstvovanju. Saški sem še pred kratkim dopovedoval, da je moj urnik tak, da si niti slučajno ne morem vzeti pol ure na dan za tek ali kaj podobnega. Je rekla, da nikakor ni tako. In res ni. Če nekaj zares hočeš, ti bo to tudi uspelo. Zase seveda upam, da mi bo tole uspevalo vsaj še naslednje tri ali štiri mesece. Seveda bom poročal o rezultatih!

Z Anjo planirava tudi obisk fitnesa, plavanje, planinarjenje... Zelo upam, da ne bo ostalo le pri planiranju. In zelo tudi upam, da se vam ne bom po teh mojih prizadevnih športnih udejstvovanjih čez kak mesec oglasil iz kakšnega zdravilišča ali centra za rehabilitacijo :-)

Skratka, tokrat sem se razpisal bolj o sebi in svojem "novem načinu življenja". Mogoče zato, ker mi dejansko ogromno pomeni, da sem končno uspel narediti nekaj zase. Naslednjič spet o kom ali o čem drugem... O Saški. Dogovorjeno?

MAKARONFLAJŠ PARTY

Dragi naši

Od mojega zadnjega bloganja (saj se tako reče, ne?) do danes sem se že naučil spreminjati velikost in barvo pisave. Uau, sem kar ponosen nase :-) Počasi bo tudi kakšna fotka priletela na blog.

Skratka, v petek sem bil pri Saški. Ja, skuhala je makaronflajš, če vas to zanima. In to zelo zelo zelo nepozabnega. Priznam, da si sploh nisem predstavljal Saške v kuhinji. Do petka. Takrat pa sem uvidel, da se odlično spozna na kuhinjske rekvizite in uporabo le-teh. Pa še hitra je. In spretna. OK, če odmislimo, da ji kos masla pade na tla namesto v kozico in da pri odcejanju makaronov s kropom zalije Mihca - zamislite si - po obrazu.

Mimogrede strebi in opere solato. Miha pripravi krožnike. In šefica kuhinje že postreže s čisto pravim makaronflajšem. Mmmmmmmnjam!!!!! Tega, da sem dvakrat repetiral, mi verjetno ni treba posebej povdarjati, a ne? V prejšnjem blogu sem napisal, da bi se za en krožnik makaronflajša bil pripravljen slikati tudi z Neisho. Zdaj nadgrajujem to izjavo: Za en krožnik Saškinega makaronflajša bi bil celo pripravljen eno Neishino pesem poslušati od začetka do konca.

Da povzamem: Saškin makaronflajš je res fenomenalen. In ko bomo organizirali srečanje članov Fan Cluba Saške Lendero, jo bom nagovoril, da nam ga bo skuhala. Velja?

Po kosilu je čas za delo- Miha v studio, midva s Saško pa na tla. In začelo se je podpisovanje, ki mu ni bilo videti konca. Ja, podpisala nam je full plakatov in še več kartic, tako da jih zelo kmalu tudi dobite. Samo da spravim pod streho sredin izpit- pišem organizacijo poštne dejavnosti. OK?

In potem še obvezna kavica. Pa počasi slovo. Pri Saški mi je izredno všeč to, da vedno točno veš, kdaj se začne tvoj obisk pri njej. In vedno tudi točno veš, kdaj se bo končal, ker ima namreč dneve tako zelo vnaprej splanirane in za vsako uro dneva točno ve, kaj bo počela. Tako se je naš makaronflajš party končal ob prihodu naše Mance. Prišla je namreč snemat komad, takrat pa za predstavnika Fan Cluba Saške Lendero dogajanje ni več tako zanimivo, zato se poslovi in odide.

V avtu pa se oglasi slaba vest: "Ti je bilo res treba pojesti dvakrat toliko makaronflajša, kolikor sta ga pojedla Saška in Miha skupaj??? Kaj se res ne moreš zadržati??? " Ne, ne morem se. In ne morem si pomagati. Komaj čakam naslednji makaronflajš- bodisi ga bo skuhala mama Danča (sošolka, op.p.), bodisi Saška, bodisi bo jutri za kosilo v Restavraciji Interspar :-)

BLOG

Dragi naši

Smo pač v času, ko je blog izredno popularen- pogosto pisan in še pogosteje bran. Fan Club Saške Lendero je imel vse, kar imajo veliki, le bloga še ne. No, od danes naprej pa imam tudi to. Bravo!

Zanimiva je ta beseda- blog. Pravzaprav mi njen pomen še ni čisto jasen, kajti vsak od blogerjev jo razume kako drugače. Potem pa si naj predstavljam, kaj moram pisati? Saška pravi, da je blog spletni dnevnik. OK, sem si rekel, pa začnimo ustvarjati blog. Pa bom kar malo važen, ko se bom komu pohvalil, da pišem blog. Pa moderen. Kao :-)

Skratka, verjetno vas zanima, kaj bom pisal v tem blogu, kajne? Torej... Hmmm... Ne vem povsem točno, no. Verjetno bom pisal o mojih srečanjih s Saško- bodisi o najinih sestankih, bodisi o nastopih, kjer jo bom spremljal, bodisi o poteku dela v Fan Clubu, bodisi o.... ma, ne vem, o čem še. Se bom sproti odločal :-) Velja?

Bom tudi Saško kdaj nahecal, da bo napisala kakšen blog. Upam, da boste z zanimanjem brali moje "spletne dnevnike", saj jih ne bom pisal iz dolgčasa, pač pa za vas, da boste redno obveščeni o aktualnem dogajanju v SL Fan Clubu. Dogovorjeno?

Mimogrede pa berem navodila za ustvarjanje bloga. In joj, vidim, da so del bloga tudi fotke. Pa posnetki. Pa oblikovati ga je tudi treba. Kdor me pozna, pa ve, da mi je največja muka v življenju sprejemati in spoznavati neke nove računalniške aplikacije. Ko se moram naučiti na računalniku narediti nekaj novega (česar se ne da narediti ravno v mejlu ali v Wordu), se mi zdi, da bi lažje prisluhnil Neishi ali Kreslinu, kakor pa da sedim pred kompom in se učim. Večinoma z metodo poskusi in napake; navodil ne prenesem, sploh če niso v slovenščini.

Na Radiu Kum ravno vrtijo Neisho.... Grrrrrrrrrrrr... OK, priznam- če moram izbirati med Neisho in ustvarjanjem na računalniku, pa vendar raje izberem slednje :-)


Torej... se blogamo :-)