SL POLETNA NAGRADNA IGRA DOBILA EPILOG

Poletna nagradna igra Fan Cluba Saške Lendero je zdaj popolnoma zaključena. V ponedeljek je Saška izžrebala glavno nagrado in dve tolažilni, danes pa že objavljamo novico, da je SL Nahrbtnik že prišel v roke nove lastnice.

Našo nagrajenko Janjo Šparl iz Ivančne Gorice smo obiskali kar v službi in ji izročili zasluženo nagrado. Zares je bila izjemno vesela, vse člane Saškinega Fan Cluba lepo pozdravlja, obljubila pa je tudi, da bo v naših nagradnih igrah še sodelovala.

Za vse tiste, ki pa ste razočarani, ker vas srečna Saškina roka ni potegnila iz kupa razglednic, pa še novica, da Fan Club Saške Lendero že pripravlja novo nagradno igro. Pravila bodo znana že čez dober teden.

PREOBRAZBA

jaz, ko sem bil še naravno rjavi pred preobrazbo:)

in umetno blont po preobrazbi...

No..po doooooolgem času bom tut jaz dodau spet en blog...ja...Dejko je že poročal o tem pod novicami v fan clubu, da sem bil na Lisni preobrazbi v trenutno najpopularnejšo pop skupino REBELDE. Jaz osebno jih ne poslušam ampak sem se na preobrazbo prijavl zaradi nagrade (vožnja z limuzino in druženje z junaki telenovele) in papredvsem zaradi nove izkušnje.

Pred limuzno s katero smo se vozili po Ljubljani

Ko so me poklicali, da sem izbran sem bil ful šokiran...ampak, pravi šok smo doživeli pa v ponedeljek, ko se je odvijala preobrazba! Za nas so skrbeli, kot, da bi bili prave zvezde..zares..slikali so nas na vsakem koraku, nam skoraj vse kar smo si zaželeli omogočili..in tako so tudi mene (proti moji volji!!!!samo na koncu sem popustil. haha) pri frizerju pobarvali na blont. hehehe...ni za opisat tega kako sem se takrat počutil! res! Ampak, pač zgodilo se je...prijavil sem se..zdaj nič ne morem. Moram papriznat, da sem na koncu bil z izgledom, kr zadovoljen:) ....no in prišel je dan koncerta...zjutraj nas je ekipa Lise počakala pred vhodmo v hotel Lev, kjer je bilo kakih 100-200 norih najstnic, ki so že nestrpno čakale rbd! Z ekipo smo odšli v avlo hotela, kjer smo tudi počakali člane skupine se z njimi slikali in kakšno besedo skupaj spregovorili! BILO JE NOROOOO! RES! IN PRAV VESEL SEM, DA SEM BIL DEL TE IZKUŠNJE:)

Zraven Dulce Marie, trenutno najbolj zaželeno članico skupine:)

(na sliki je tudi Edin, prav tako izbarnec Lisine preobrazbe)

NAŠA BAKA JE ŠE VEDNO ISTA

Zamislite si- po 7 letih sem bil spet tam, kjer sem bil prej vsako poletje- vsako leto po dva meseca. Kjer je živela moja draga omi, preden se je priselila v Slovenijo. Veste, kje je Ludbreg? To je skrajno vzhodni del Varaždinske županije, približno sto kilometrov severovzhodno od Zagreba.

Dan spominov in nostalgije. Z bratom sva doživela čudovit sprejem pri sosedih moje omi. Najprej sva pozdravila Zoranove starše, njegovo babico, potem pa sta se nama pred očmi prikazala Zoran in Marina (brat in sestra, stara 20 in 22 let). Pred leti, ko smo bili pravzaprav še vsi otroci, smo igrali karte pod kozolcem, delali snežaka, se skrivali po hlevih in s fračo streljali sove.

Zok, Damjan, Jura, baka Ruža, Marina

Danes sta Zoran in Marina povsem drugačna. Pravita, da sva se tudi midva z Damjanom precej spremenila. Nismo šli po frače, niti ne po karte, pač pa po spomine. Koliko lepih stvari smo skupaj doživeli in koliko lumparij skupaj ušpičili. Koliko sivih las smo povzročili sosedom... Takrat smo bili za vsako neumnost seveda kaznovani- včasih cel dan nismo smeli več ven, spet drugič smo jo odnesli zgolj s klofuto. Pa smo skupaj jokali in tožili eden drugemu, kakšna krivica da se nam dogaja. Danes pa nam je naša skupna zgodovina jako hecna.

Naš uvodni pogovor je bil izredno dolg, saj je treba vedeti, da pri v Ludbregu internetne povezave ni. V bistvu jim človek sploh ne more dopovedati, kaj to internet sploh je. Mobitele sicer imajo, vendar nismo imeli pravih številk. Dejansko se 7 let nismo niti videli niti slišali.

Zoran - Zok je moral popoldne na nogometno tekmo, pa smo ga spremljali in navijali zanj. Sicer so izgubili, ampak kljub temu je bil Zok izredno srečen, saj je imel na tribuni svoje ljudi. Po tekmi sta naju Zok in Marina popeljala na panoramski ogled Varaždina, nato pa smo zavili v Rock Pub, tam pa nekajkrat nazdravili.

Ko smo prispeli nazaj v Ludbreg, nas je že čakala večerja, nato pa smo šli vsi skupaj še k naslednjim sosedom- Jurasom. Ja, tako jih imenujejo vsi - Jurasi. Ivo in Juro sta prav tako že odrasla fanta, ki pa sta pred leti vedno prisostvovala vsem lumparijam in bolj ali manj vsakdanjim dogodivščinam. Danes je Juro pek, Ivo pa mehanik. In njuna legendarna baka- teta Ruža. Legenda vseh legend!

Z bako Ružo

Ruža je natanko takšna, kot je bila pred leti. Isto zgovorna, enako gostoljubna, podobno glasna. Ko spregovori ona, ostali obmolknemo. Ne pridemo več do besede. Ampak je res prava legenda.

Ko je bil naš dedo že zelo bolan, mu je pridno kuhala in prinašala kosila. Tega ne bomo nikdar pozabili. Sinoči je hitela pripovedovati, kakšni so bili poslednji dnevi njegovega življenja... Hude muke je moral pretrpeti. Z Damjanom sva mu včeraj prižgala svečki, Marina in Zoran pa sta naju vodila do gorba.

Ko se je tudi obisk pri baki Ruži končal, je bilo treba nazaj proti Sloveniji. Slovo je bilo res težko. Skupaj smo preživeli eno popoldne in odločitev, da se kmalu spet vidimo, je bila takojšnja. Upam, da bomo to odločitev kmalu realizirali. Nekaj poljubov in objemov, tudi kakšna solzica je pritekla in z Damjanom sva se napotila proti domu. Skoraj vso pot sva molčala in verjetno oba premišljevala o istem- da bo treba kmalu spet na vzhod Varaždinske županije.

KJE JE STARI DEJAN? ... KJE PA JE?

Pravijo, da je včasih dobro biti malo na tleh, da znaš potem bolj ceniti trenutke, ko si na poti navzgor, ali ko misliš, da višje že ne moreš biti več.

Ves čas ponavljam, kako zelo zaposlen sem bil skozi vse poletje in kako zelo sem še vedno brez prostega časa. Možno, da je končno prišla za mano vsa utrujenost, saj so se začele kazati posledice.

Za mano je res izjemno naporen dan. Še nekaj časa nazaj so me ljudje, ki vsak dan obiskujejo pošto, poznali kot zelo prijaznega in ustrežljivega poštnega delavca, ki pa danes to ni več. Kot da bi bil na mojem šalterju zaposlen nekdo drug. Vse obremenitve, delovne obveznosti, skrbi ti enostavno začnejo tako zelo najedati, da se ti postavijo kocine pokonci že samo ob zvoku vhodnih vrat pošte.

Ko stranka stoji pred šalterjem in mi naroča, kaj vse bi imela, samo buljim nekam v njo (beri: skozi njo) in je sploh ne registriram. Postane mi slabo, ko zagledam v rokah stranke minimalno dve obvestili o prispelih pošiljkah. Ko stranko že postrežem (in tudi že zaračunam), pa si le-ta izmisli, da bi imela še dve znamki, se mi naježi koža... Halo, pa kaj še? Še dve glasbeni želji?

In sploh ne morete verjeti, koliko ljudi prihaja na okence z namenom poslati priporočeno pošiljko, za kar je splošno znano, da je potrebno izpolniti določen obrazec, pri tem pa - zamislite si - pozabijo doma očala. In potem mora Dejan, namesto da bi v tistem času naredil obračun pismonoše, njej izpolnjevati obrazec, nima pa srca, da bi stranki izpolnjevanje tudi zaračunal.

Včasih buljim v ekran, čakam, da se program Poštna stavnica končno odpre, in se prav zalotim, kako grd pogled imam. Sledijo izjemno težka prepričevanja samega sebe, da se naj vsaj malo nasmehnem stranki. Vsaj malo! In ravno TO je zame v zadnjih dneh najtežji del delovnega časa. Nasmehniti se.

Zakaj je tako? Kje je stari Dejan? So ga res pokvarile in zagrenile vse obveznosti in obremenitve, ali so za njegovo slabo voljo krivi tudi nekateri sodelavci, ki so precej drugačni od njega? Dejan namreč ne prenese v svoji bližini neodgovornih ljudi. Sodelavcev si človek ne izbira sam, zato bo moral tudi Dejan potrpeti in se navaditi na to, da je nekatere stvari pač utopično pričakovati.

In kot da ni že zadosti vsega hudega, sledi še zaključek blagajne ob koncu delovnega časa, česar me je strah vseh 8 ur pred tem. Skozi poletje je bilo zaključno stanje vedno takšno, kot sem si ga želel, danes pa sem že drugi dan zaporedoma doživel minus. WTF?

Rad bi postal stari Dejan. Rad bi bil spet nasmejan, rad bi bil najprijaznejši do strank. Rad bi, da bi se stranke razveselile že ob vstopu na pošto, ko bi videle, da je Dejan v službi. Vendar vas sprašujem: "Kako???"

Počasi odhajam spat. Upam, da bo jutrišnji dan lepši od današnjega. No, vsaj za nekoga prav gotovo bo. Jutri namreč praznuje rojstni dan naša Manči, izvajalka Lendero & Co. in odlična prijateljica naše Saške in njenega Fan Cluba.




Draga Manči, želimo ti vse naj, obilo lepih trenutkov in veliko nasmeškov!

Sedaj je pa... konec!

.. ura je bila 21.00... .. na Prevaljah pa je bilo vse NORO... resnično:D .. na oder jesenskih srečanj je stopila Saška Lendero...
.. vsi smo bili presrečni...:D:D.. vsaj jaz... še sedaj me boli grlo od vsega "petja"... .. začne s

svojo legendarno Mandolino... sledile so Luna, Ne grem na kolena Levinja, Mixi,
Mama, ljubim cigana Jana.... ter mnoge druge:):) .. ni besed s katerimi bi lahko opisala občutek, ko je Saša stala pred menoj, kaj šele takrat, ko sva se fotografirali...:D:D... bilo je fenomenalno.. vsaka minuta je bila super... ... vsekakor je bilo vredno, da sem si šla ogledat...:D:D... v kar sploh nisem dvomila:D:D ... no.. tukaj pa je nekaj utrinkov iz nastopa.. za vse tiste, ki ste ga zamudili:D
.. rada bi samo povedala, da se bom vsakega trenutka tega nastopa spomnila.... do konca življenja verjetno:D...
.. resnično je bilo neverjetno.. toliko energije... dobre volje, kljub temu, da so bili nekateri prav naporni:D.. super si Saša:D

A SE BO TULE VRTEJLU???

Dragi naši

Kap me je zadela, ko sem pogledal zadnji datum objave mojega bloga. Res se opravičujem vsem rednim bralcem, ampak dejansko je bil tudi moj blog na poletnih počitnicah. Sicer je Saškin Fan Club normalno obratoval skozi vse poletje z izjemo SL Bloga in pa SL Newslettra, kar pa se ni zgodilo zato, ker sem si vzel dopust, pač pa je bilo tole moje poletje najbolj delovno doslej.

Zgodilo se je veliko stvari. Pomembnih stvari. Večkrat sem že pisal o svojih prijateljih, pa o tem, kako nerad širim krog prijateljev in podobne stvari. Pa sem skozi blog prišel tudi do ugotovitve, da je v krog prijateljev včasih dobro sprejeti koga na novo, če pa že kdo odide, pa ga je potrebno čimprej nadomestiti.

Skozi preteklo poletje se mi je na tem področju res dogajalo. V primarnem obdobju po Anjini poroki se z Ines kar nisva in nisva več ujela. Prepiri vsak dan in enostavno se več nisva našla. In sva se poslovila. Brez zamer. Posledično seveda ostanem tudi brez Natalije in Tine. Razumljivo. Vesel sem, ker smo se razšli brez prepirov in brez zamer. Včasih se pač v življenju zgodi, da se skupna pot dveh ali več ljudi enostavno razdvoji. In to se je zgodilo meni.

Sicer pa sva skozi julij in avgust poglobila prijateljstvo s Smeškom, z Grego, pa tudi s Saško in Mihcem, z Ano in Urošem, s Tjašo in pa tudi z večino izvajalcev Lendero & Co. Pred kratkim sem spoznal tudi prav posebnega človeka, ki ga zares iskreno cenim. Spoznala sva se čisto po naključju. Na Facebooku... Vem, da se smejite, ja, ampak tale Facebook (FB) dejansko dela čudeže. Prek njega lahko prideš do ljudi, s katerimi že zdavnaj nimaš več stika, pa jih kdaj pogrešaš. Ali obratno. Klikajo te ljudje, ki ti zares polepšajo dan.

Njemu je ime Luka. In le kako bi ga opisal čimbolj na kratko, pa da bi o njem hkrati čimveč povedal? Je izjemen plesalec, odličen vokalist, bolj ambicioznega človeka od njega tudi še nisem srečal, zaupanja vreden, iskren in močan karakter. Pa še simpatičen povrh vsega. Naju s Saško je s svojim vokalom dejansko popolnoma prevzel. Tudi s plesom. Prepričana sva, da se mu obeta zelo bogata kariera. Fan Club Saške Lendero pa se lahko pohvali s tem, da je Luka že postal njegov član. Jeeee!!! Če mi bo Luka dovolil, objavim tudi link do njegovega nastopa, pa si le oglejte, o kakšnem izjemnem talentu dejansko govorim...

Sicer pa sem večino poletnih delovnih dni preživel na pošti in pa ob pisanju diplomske naloge. Ob vikendih sem bil bodisi na morju bodisi sem s Saško hodil po Sloveniji in jo spremljal na nastopih. V teh dneh svojo diplomsko nalogo že končujem. Na pošti delam še naslednji teden, potem pa si bom vzel nekaj prostih dni in jih zares preživel v brezdelju.

Preživeli smo tudi Saškino premiero pesmi Stoje bom prebolela. To je bila prva pesem, za katero je bilo Saški popolnoma vseeno, kako bo všeč poslušalcem, pač pa je bilo važno samo to, da bo všeč njej sami. Zgodilo pa se je nepričakovano. Saškini oboževalci ste jo takoj vzeli za svojo. Na naslov Fan Cluba je priromalo toliko pošte, da jo je pravzaprav nemogoče primerjati s količino odzivov na Nedosegljivo in Levinjo. Prisežem!

Pesem je namenjena človeku, ki je vstopil v njeno življenje za čisto kratek čas, ta čas pa je bil izjemnega pomena. Nikoli ne bom pozabil njenega klica v slogu: "Dejko, odslej imam menedžerja. Končno sem našla pravega! In prepričana sem, da je pravi!!!" Hitro je skupaj z njim ustanovila podjetje in postala še uspešnejša. Rajko jo je imel zelo rad. Bil je iskren, a trd poslovnež, kar nam je bilo zelo všeč. A bil je tudi zelo bolan in letos nas je zapustil. V Saškinem življenju je nastala praznina, nastala pa je tudi pesem, ki je namenjena Rajku in pa tudi vsem, ki so doživeli podobno izgubo, pa so bili žalostni, a so hoteli svoja čustva pred svetom skriti.

Na tisti premieri se je zgodilo marsikaj. Celo dovolj za samostojni blog, za katerega pa ni nujno, da bi bil primeren za objavo. Bom še razmisli. Zabava po premieri na Pesmi poletja je trajala vse do jutranjih ur, tako da sem moral od Saše naravnost v službo.

Včeraj pa sem si vzel prost večer. In ni mi žal. Najprej sem moral na Lendero na sestanek, potem pa sva jo s Tjaši mahnila na večerjo, kjer pa se nama je pridružil še Luka. Res je bilo lepo, ampak, draga Tjaša, nikdar pa ne bom pozabil, kako si imitirala našega Matjaža. Tako udarni stavek v tistem momentu, da sem preprosto moral svoj blog nasloviti prav z njim. Nanj sem se spomnil tudi danes v službi. Na šalterju. Zamisli si: pred sabo imam stranko, potem pa naenkrat padem v smeh... A se bo tule vrtejlu? Hehehehe........

P.S.: Avtor obeh fotografij je L.Š.