Že nekaj časa imam v mislih, da napišem svoj prvi blog. Danes je ta dan in ob enem sem vesela, ker ga lahko pišem na najčudovitejši spletni strani. Hvala tebi Saška, da svoj prostor deliš z nami.
Ker s tem blogom vstopam v širši del družbe, sem se odločila, da začnem na nekoliko drugačen način, pa vendar vsem dojemljiv. Tako se mi zdi prav in tako čutim v tem danem trenutek.
Začela bom z družbo in začela bom z rimo.
To moje razmišljanje je del zanimive teme in moje seminarske naloge, ki je zbudila veliko zanimanje in glasen odmev takratne družbe. Je tema, ki jo lahko postavim v vsak dan, v vsak prostor, v vsak čas našega obstoja. In dovolite mi, da prav tako začnem svoj prvi blog ravno s to temo.
Ta del seminarske naloge je nastal pri meni ljubem predmetu še iz takratne srednje šole, sociologiji. Najljubšem predmetu, takoj za strokovno platjo seveda. Ekonomija, računovodstvo in poslovna matematika ste še vedno moji sončki.
Pa naj kar začnem, da me ne bi uvod preveč utrudil. Tema je bila takrat spisana na rimo, ker sem želela na nekoliko drugačen, rahlo komičen način pritegniti pozornost poslušalca in hkrati v njem zbuditi tudi globje razmišljanje.
Torej pa začnimo na rimo.
Vsako življenje se drugače vrti, v vsakem je nekaj težkih dni. V vsakem je toliko skritih želja, a kaj ko se vseh uresničiti ne da. Naša roka išče pot, ki vodila bi jo tja, kjer se sreča nikoli ne konča. Vendar bojim se, da takšne poti ni, ni družbe, ni med nami pravih ljudi. In tako se človek začne spraševati, kje začeti, kje vse končati? Kje naj najde tisto pravo, edino, kot neko celoto, kot neko družino? Najti takšno, ki jo rad imaš, kjer pravo srečo šele spoznaš. In enkrat jo je potrebno začeti iskati, vsak se mora enkrat znajti pred njenimi vrati. Saj mora vsak človek neko družbo imeti, saj ne more celo življenje sam zase trpeti. In v naših srcih ne smejo ležati le bolečine, naj vsak težji spomin hitro izgine. Tako več ne smemo zaiti na staro pot in le tu je potrebno sedaj iskati izhod. Saj le tu vsega konec je in naj se sedaj tu novo življenje začne.
In naj živijo drugačni časi, saj vse se menja, vse spreminja počasi. Morda zato, ker tako različni smo si, ker vsak nosi v sebi nekaj, kar še vedno boli. Ker ne znamo najti skupne ljubezni, skupne moči, da v idelani družbi živeli bi vsi. Vsak začetek pa je najtežji in ni lahak, ampak vse prej zelo težak. Vendar drugače pač ne gre, nekje le mora začeti se vse.
In ko najdeš prave ljudi, ko misliš, da enaki so ti. Ko imaš občutek, da se tvoje življenje spet drugače vrti, ko misliš, da srečo našel si. In ko so tvoja čustva nekje na obzorju, ko imaš občutek, da plavaš v morju. Ko prebudi se vse naokrog, ko ljubezen nas združi v enoten krog. In le takrat se zaveš, da je vse drugače in več ne pomisliš na stare čase.
Zato! Ne mislimo več na njih, naj med nami nastane prepih. In tako naj zopet vse na novo zaživi, naj nam lučka v srcu spet za nekoga gori. In ni nam potrebno zbežati spet stran, kjer bi našli mir, kjer bi bil vsak sam. Saj tu smo skupaj kot celota, smo ljudje, ki živimo vsak zase in hkrati za vse. Živimo zase, za druge, za svet, saj v dvoje je veliko lažje trpet.
In ko si tako vse po tihem želimo, je vse tako čudno, kot da v daljavo strmimo. Vse te želje so še vedno prevelike, kot da bi risali neke nenavadne slike. Kjer ni ne začetka, ne poti tja, kjer se vse to konča. In zakaj ne bi živeli tako, da vse na svetu bilo bi lepo? Zakaj ne bi drug drugega ljubili in tako ne bi nikogar okrog sebe izgubili? Zakaj ne bi živeli z resnico življenja, kot da živimo s tančico trpljenja? In tako bi lahko vse čez noč spremenili, tako bi lahko živeli v tišini. In zakaj ne bi storili to skupaj vsi, kot pa da se sedaj vsak zase bori?
Zakaj je to težko, zakaj prave družbe najti ni lahko?
Ja, saj vem. Morda zato, ker je danes življenje pač tako, da ni vsak dan enako. Ljudje so na svetu zahrbtni in zlobni, zato si le nekaj zapomni!
Hodi le po poti, ki ti jo riše srce, a pazi da ne zaideš z nje. In takrat, ko srce se ti lomi, ko ti solza po licu polzi. Ko ti je čisto vseeno, kaj se ti še pripeti. Ko rad bi sam sebe uničil in misliš, da sam si ostal, da zate ni več življenja, da vse si že zaigral. Takrat še enkrat preberi to misel, še enkrat premisli prav vse, ker moraš najti odgovor: "Zakaj sploh rodil sem se?"
Tako, to je bil moj blogovski krst. In da ne bo ostalo le pri enem in da bo do naslednjega zagotovov tudi prišlo, obljubljam že danes. Naslednjič vam postrežem s temo o prijateljstvu. A je prav?
Poljubček vsem mojim prijateljem in lep dan želim vsakemu izmed vas, ki ste edinstveni.
Anika
Seveda komentarji pa že ne bodo odveč. Saj veste, da še tako dobra kritika, ne premaga slabe pohvale!!!!!!!